Via Francigena

Nemoc obdržati se skupaj je nemoc komunikacije. Po Popravkih pesniške zbirke stopa Marcello Potocco na romarsko pot zgolj zapisovanja opazovanja. Glas se je stišal, uho je nezanesljivo, sliš(a)nost se je umaknila zapisu/branju. Govorec je postal predvsem zapisovalec, opazovalec nemega, izpraznjenega sveta. Cloveško krhko ugotavlja: Ne morem se pretvarjati, da se svet ne spremeni, ko se spremeni ljubezen. In tukaj sem zato, da beležim drobne spremembe sveta. Hladna bližina postaja prostor razmikanja. Od ugotovitve, da molk vcasih pregazi ljudi, do razpadanja sveta dvojine, ki je paranje zmožnosti govorice in se v (ne)komunikaciji spreminja v jezikovne enote neutecenih pomenov, je prostor praznega, ki je ostal med dvema in pogoltno zeva kot nenasitno brezno. Prav pesmim uspe napolnjevati to praznino gotovosti. Da ne bi bilo neizbežno, kar je. Da ne bi neopazno šlo mimo. Natancneje – ne gre niti za zapisovalca/opazovalca, temvec, kot zapiše pesnik – samo jaz je, ki piše. Spet piše, da piše ... Zapisovanje je postalo kot da samozadostno in samonanašalno. V kilometrih pripovedne pisave se besedni pasusi spreminjajo v metonimicne nize, ki se kot žebranje molitvenih obrazcev znotraj knjige vsebinsko ponavljajo. In ne neznaten delež prinašajo pogosto zakoliceni pomišljaji, ki ne le udarjajo takta v verzih, temvec predvsem oznacujejo mesta nemoci izrekanja, ubeseditve, jalovega strahu pred suspenzom ali zdrsom v kliše, so kot trni ob poti, skrivajo stvari, ki jih je treba brati med vrsticami, in krvavo bolecino, ki se izpisuje z modro barvo – barvo razuma in duha. Tako tudi žarci Via Francigena – duhovno-razumska ljubezenska poezija razmika(nja), ki s svojo primerno odmerjeno liricno krhkostjo reže v bralceve meandre, hkrati pa jo šciti s kilometri zapisovanja, da se ne bi v nobenem primeru spogledala z razcustvovanjem. Vec, v tej poeziji custva nadzoruje razum. Kljub boleci in trpki tematiki se verzi ne udinjajo destrukciji ali samosmiljenju. Med manifestativnim prvim ciklom (že v Popravkih je mocan) in sklepanjem zbirke se jaz, ki piše upogiba pod Pavesejevo parafrazo misliti utruja. Z zgradbo zbirke, nizanjem opomenjenih drobcev iz vsakdanjega življenja in nanosi besedila o premišljevanju o skrhani preteklosti Potocco jezikovno uspešno posredovani vsebini doda psihološko ucinkovanje, tako da se opisovano udejanji pred bralcem in ga privede do identifikacije z (od teme kot da že utrujenim) jazom, ki piše: Koža bo razpokala med cakanjem, da se premakneta. Cetudi bi si zaželel (raz)rešitve, tega znova in znova krpanega sveta ne bo vec, ko se bo zapisovalec opazovanja (spreminjanja) spremenil v povzrocitelja želenih premikov sveta, kot Potocco nakaže v Nekoc bom: Ampak kadar zadosti verjamejo, prodajalke tiho zletijo v nebo. Do tedaj pa pesnik z romarske Vie Francigene pomirjeno boža: Vse pristane na svojem mestu, Bog je še vedno živ.

Petra Koršic