Šumenja

V šumenju je vse. A le v besedi se vse razpre. To je misel, ki se mi utrne, ko preberem pesmi druge pesniške zbirke Tine Kozin. Ocitno se mi je od nekod prikradel vzorcni, po malem kultni verz Barbare Korun, ki pa ni o šumenju – vse je v tišini. Morda je prišlo do asociacije, ker oznaka šumenje oznacuje prav tišino, in to natancneje kot tišina. Tega, cemur pravimo tišina, ni. So le stalno gibanje podob, drsenje zvokov in izbruhi raznovrstnih zaznav, pobliskov, misli in uvidov, ki se neprestano izmenjujejo na platnu naše zavesti, kjer se predvaja bolj bleda razlicica filma resnicnosti. Pesmi Tine Kozin to resnicnost najprej odlocno zgrabijo in ji nato pripravijo presenecenje, ko jo z vso nežnostjo in natancnostjo, kar ju premore pesniški jezik, razstavijo v pesmih. Po drugi strani pa se mi navedeni verz vsiljuje, ker na nekem kljucnem mestu v zbirki Tine Kozin beremo: »meni nekatere besede zvenijo / necloveško.« Zato si mislim, da je svojevrsten pesniški cudež, da pesmi vendarle utripajo v naravnem pesniškem ritmu. Stabilno, stanovitno (si) podajajo lahke besede, pa z razorožujoco pesniško lahkoto težke. Polne so pomenskih vhodov in izhodov, prepredene so z gosto mrežo elegantnih izmikov in spretnih približevanj. Ce so v prvencu v maniri slikarskega perfekcionista generirale izvirne podobe narave in skušale prikazati njihovo avtonomno življenje, so tokrat še izraziteje vpete v živo tvar, živost postane ena od problemskih ravni zbirke. V svoji predmetnosti so alegorija cloveškega: v gradnji hiše, izdelavi instrumenta, smolarjenju, vožnji z vlakom, gibanju nebesnih teles so obca mesta, za njihovo konkretnostjo se skriva abstrakcija. Ko pesniški glas gnete razlicne snovi, v resnici gnete cloveško materijo. Bolj ko je clovek v govoru odsoten, bolj je vseprisoten. Ko je prisoten, izgine, postane sam prispodoba za stvar. Pesmi so kot vožnja, s katero se potnik stopí do tocke, ko izgine: »vožnja, skoraj brez voznika in sopotnika, tako sva / tiha.« Tina Kozin ima izjemen posluh za naravne zakone pesništva, za pesemsko stopnjevanje, za poeticno graditeljstvo, za gibanje jezika, za geometrijo besedne pokrajine, za modeliranje pomena ter sporocilno konstrukcijo. Zdi se, da pojavi spregovorijo v lastnem jeziku, ki ga pesniški glas le prestreže. Pesem je snovna in hkrati tvorna: je in se razrašca. Je temeljna in je temeljita: stoji in se hkrati premika, v vseh primerih do konca. Z drugo pesniško zbirko je avtorica suvereno in v slogu pokazala, kaj pomeni stopnjevati pesniško formo. Vse pesmi je pripeljala, do koder pesem sploh lahko gre. Vse, kar je naprej, postane šum ali pa se vrne v šumenje. Mojca Pišek