Kurc pesmi

Infantilni – kako naj recem drugace? – naslov te knjige zavaja: zdi se, kot da bi pesnik mislil, da je danes subverzivno, ce recemo kurc. Mogoce je kaj takega v slovenski katoliški provinci lahko mislila “šestdesetosmaška” generacija. Tomaž Šalamun se je v nekem intervjuju pohvalil, da je prvi uporabil to besedo v slovenski poeziji – oziroma, da je prvi stal za njo. A že Kostji Gatniku je bilo jasno, da to, ce recemo kurc, ni nobena subverzija. V nekem njegovem kratkem stripu najbolj dolgocasen clovek na svetu pred smrtjo rece: “Ah, kurc, živel sem pa le.” V italijanski literaturi pa je v šestnajstem stoletju Pietro Aretino mirno rekel cazzo in to je zvenelo kot lepa in visoka italijanšcina. Sicer pa je tudi na Slovenskem o besedi kurc pisal že Linhart in ni mislil, da je to subverzija. Naslov te knjige je torej najbrž napaka. A Vrecar ima o napakah svoje mnenje. “Le v napaki najdemo zametek popolnosti.” V tem pa je, kot bi rekel Rilke, na katerega pesnik aludira v isti pesmi, že zasnovano nekaj resnega. Odpremo knjigo in si mislimo, da bo glede na naslov sledilo nekaj, kar bomo odpravili kot infantilisticno prepotentnost na prvo žogo, potem pa se v nas – med verzi, za katere se zdi, da ustrezajo takemu pricakovanju – nepricakovano zarežejo verzi, ki jih moramo vzeti resno. Ce danes vse vec slovenskih pesnikov v svojih pesmih po intenzivnosti odnosa do življenja spominja na cloveka, ki ga je v omenjenem stripu ovekovecil Kostja Gatnik, Vrecarja zagotovo ne moremo šteti v to kategorijo. Vrecar se kot clovek in pesnik v svoji skrajni obcutljivosti resnicno giblje po robu. Kot mi je napisal v pismu: vztraja “kot vrabec, ki je prebolel zelo belo zimo”. Vrecar je eden redkih slovenskih pesnikov, ki se v clovekarskem svetu resnicno pocuti tujega. “Macji pesnik”, kot o sebi napiše v eni od pesmi. Za Vrecarja se poezija ne dogaja samo za ljudi. Drugo pesem – eno najlepših v knjigi – naslovi Raje imam macke kot pa ljudi. V tej pesmi, posveceni mrtvi macki Khalo, pusti, da je ob bitju, ki ne komunicira z besedami, postavljen pod vprašaj smisel besed in da se pod nežnostjo macje šape zdrobi ves svet. Zaradi takih verzov Vrecarjevo poezijo vzljubim kljub mnogim drugim verzom, ki jih ne morem razumeti drugace kot besedni balast. “Vedo, da je vsebina žalostna, / ne prenesejo pa njenega veselega obraza.” Ah, seveda: ko Vrecar v naslovu napiše kurc, pravzaprav misli cazzo. Zadaj je nostalgija po italijanski renesansi in dvojezicna izkušnja italijanskega sonca. “Esiste una sola lingua, esiste?” (Tomislav Vrecar.) “Sono guarito ... in grazia dell’ aver fatto in modo mio, cioè non aver usato un cazzo di medicamenti.” (Leopardi.) Miklavž Komelj