Sladke pogacice

V zacetku pesništva Toneta Škrjanca ali celo pred njim stoji telo. Tam ni nica, ni praznine. Motim se, tam je nic, je praznina, toda iz njega se najprej dvigne telo, ne beseda, telo, ki vzpostavi mejo med tu in tam in s tem omogoci izrekanje. Toda v nasprotju s precejšnjim delom moderne poezije, ki je monološka, je Škrjanceva poezija izrazito dialoška, pri cemer telo z drugimi telesi ne govori le s pomocjo besed, ampak tudi z gibi, dotiki, vonji, okusi – naslov njegove nove pesniške zbirkeSladke pogacice ni izbran slucajno. Besede v teh pesmih zato pogosto prihajajo s polja cutnega, in zdi se mi, da so tudi one telesa, cutna kot sleherno drugo telo. Zato je treba tudi z besedami ravnati skrbno – poezija Toneta Škrjanca je redkobesedna, povecini krajših verzov, stavkov, pri cemer je marsikdaj že en sam stavek lahko pesem, nanizani v daljše pesmi pa v bralcevem pogledu tkejo tekst, ki ima vse znacilnosti odprte strukture. V njegovih pesmih se tako na isti ravni srecujejo opis, ki s svojo stiliziranostjo evocira daljnovzhodno liriko, izjave, ki se jim neredko na nevsiljiv, tipicno škrjancevski nacin pritakne usodnost (»Samo polovica je podedovanega, / ostalo smo našli sami. Tudi gostilno, / kjer na ulici piješ pivo« (»Dom«)), tok misli, spominov ... Telo, katerokoli telo, nikoli ni stvar, ni golo in nespremenljivo obstajanje, je proces. In kolikor telo vzpostavi razliko do nica in s tem omogoci izrekanje, je tudi podvrženo casu. V novih Škrjancevih pesmih se zavest o minevanju zapisuje na drugacen, nemara bolj trpek nacin, kot se je do zdaj: »Tam, / kjer je bil vcasih mož / ali grb, je zdaj podoba / plavajoce želve. / ... / Nekdaj / je bil cas pocasnejši / od mene« (»Denar«). Toda to ni poezija resignacije, prej nasprotno: Škrjanceva pesem morda še nikoli ni bila tako prepricljiva, tako eroticna, tako telesna, kot je v pricujoci zbirki. In tudi ko spregovori o izgubljenih, izbrisanih stvareh, ki jih ne najdemo vec, o njih spregovori na sebi lasten, odprt nacin. Ne, ne prodaja nam varljivega upanja, toda tudi ne toži – preprosto je, tako kot so vsa cudovita telesa, o katerih govori in s katerimi stopa v dvogovor.