Zapušceni kraji

Je Ptic, ki ga ni. Sta sokola, ki v tišini opazita in ulovita vse, ceprav ni nic. In tišina, ce je, je prazna kot kozarec. Toda beseda hoce vase svet in pesem, Jakobova pesem, ji streže. Zato so Zapušceni kraji zbirka imenovanja: ce so v Treh postajah, Jakobovem prvencu, stvari prišle same k besedi, se ji ponujale in tekoce prehajale v pesem, brez vidne sledi ali preostanka, ni zdaj nicesar, oziroma, kar pride, je nic. S pesnikom vztrajajo samo imena, naucena in brez gotove podlage v svetu onstran govorice. Terjajo izreko in pesem se piše. Toda nobeno ime, nobena beseda ne da tistega, kar obudi. Svet, ki ga priklicujejo, zato še ni prazen – v njem ne manjka ne gozdov, ne ptic, ne svetlobe, ne neba –, je pa nekako dvodimenzionalen, vse je na površini. Vcasih se zdi, da ima ta svet tudi tretjo razsežnost, svoj živi del, [ki] ostaja spodaj, skrit. Takrat se odpira prostor za željo; vsenaokrog subjekta, ki izgovarja te pesmi, ta svet, se sicer razteza motni stekleni zvon (pesniške) govorice, hladne in nenatancne, toda na njeni drugi strani se vendarle kaže nekaj docela resnicnega, polnokrvnega: Zaklenil sem se, a sije tudi sem, / in hocem ostati zraven. Spet drugic se vse, kar je, mraci in zliva v gosto crno ozadje za moten odsev v šipi. Vse poti so tedaj videti zaprte in neprehodne, a ta, ki pesem izreka, stavi na noro gesto – v svoji sobi prižge luc. Zaradi tega se crna gmota na drugi strani okna seveda ne bo razlocila nazaj v svoje konstitutivne elemente, v drevesa, poševno stezo, lesketajoce listje. To je poteza, ki ne bo spremenila nicesar, vse kar pri njej šteje, je le to, da je bila povlecena. Je cista rezistenca. In to je, pravijo, poezija. Goran Dekleva